Kaj? Že spet alarm na mobilcu?? Ob 6h zjutraj??? Na srečo za spremembo nisem šel na izpit na faks.. Ne, pred nami je bil precej težji test – 1200 kilometrov z Duletovo Kio (ki se je odlično obnesla), spoznati nove ljudi iz sveta aikida, vračunati 15 ur treninga v petih dneh in vrniti se s pozitivnimi vtisi. Verjetno nimate pojma o čem pišem?
 

odhod	Izola	Izola

    Mesec dni pred tem je Sensei Obradović povedal, da gre na seminar v Slovenijo, ki ga organizira mojster Rudi Majcen in v kolikor želim, lahko grem z njim. Ponudbo sem z obema rokama sprejel predvsem zato, ker sem o deželi, ljudeh ter ženskah slišal veliko lepega in hkrati želel spoznati še malo balkanske kulture zavite v plašč Evrope. Sestanek udeležencev bi moral biti ob sedmih zjutraj, okoli osmih sem že postajal nestrpen. Lahko si samo mislim, kako je bilo Satariću, ki je ob sedmih zjutraj stopil na ulico in čakal, čakal, čakal… Tako se je naše vznemirljivo potovanje začelo. Predvsem bi se želel zahvaliti Saletu (senesei Obradović), Duletu in Satariću, ki so me ves čas zafrkavali. Pomislil sem že, da me bo sen rešil in sem malo zadremal, vendar se je na obrazu kmalu našla »Aqua viva« in tako sem spoznal, da mi kot najmlajšemu udeležencu ne bo niti najmanj lahko. Zaradi del na avtocesti v bližini Zagreba smo morali po stari cesti, za nami pa dolga kolona vozil, ki nam je sledila v upanju, da se peljemo v pravi smeri. Seveda smo se izgubili! Po nekaj napotkih smo že bili na pravi poti in kmalu po tem pred Evropo. Prijazne modrooke in svetlolase uslužbenke na slovenski meji so nam z nasmehom zaželel srečno pot. Všeč mi je bilo prvo srečanje s Slovenijo, vendar šalo na stran. Prvi pogled na Izolo, kjer je marina z večjim številom jadrnic in jaht, nas je navdušil. Pri izstopu iz avtomobila nas je osvežil opojni vonj morja. Sestanek udeležencev je bil po dogovoru ob 18h v hotelu.

    Iskreno, nismo vedeli kaj nas čaka. Tu je bilo dvajset nam čisto tujih ljudi, s katerimi bi naj trenirali aikido. Po prvih vtisih so bili vsi vedri in nasmejani, pa tudi mojster Majcen nas je domače sprejel, tako da smo kmalu »prebili led«. Po nastanitvi v sobe, smo izkoristili nekaj prostega časa in si ogledali kraj, v katerem bomo prebivali naslednjih pet dni. Sprehod ob obali nas je dodatno utrudil, tako da smo vsi popadali v postelje in nekateri tudi zasmrčali.

       Treningi so bili zjutraj (palica), popoldne (meč) in zvečer aikido (kate), skupaj 5-6 ur treningov dnevno pri približno 35-40 stopinjah Celzija. Prvi trening se je pričel ob 10h. Sensei Obradović je pokazal osnovne udarce s palico in osnovna umikanja, kar je bilo dovolj za prve vaje v parih. V začetku sem dobil vtis, da so udeleženci okoli mene malo otrpli, nakar so se proti koncu treninga vendarle sprostili. Drugi trening je zahteval več koncentracije, ker je bil na vrsti meč. Kmalu sem na udeležencu ob meni opazil značilne gube na obrazu, eden izmed znakov nervoze. Ob malo sproščanja s Senseiem, so vsi postali bolj nasmejani in trening je stekel bolj kvalitetno. Po prvih dveh treningih, smo definitivno prebili led, postali bolj odprti in nasmejani ter pripravljeni na resno delo. Večerni aikido trening je vodil mojster Majcen, ki je pokazal aikido kato, ki jo sestavljaj osnovne tehnike katami waze na napad ki-awase. Do naslednjih treningov smo že usvojil nekaj osnovnih umikanj za vaje v parih, tako da je napočil čas za obrambo enega ali več napadalcev.

Portorož  - kandidatkinje za Miss

     Čas med treningi smo polno izkoristili za kopanje, sončenje in obhod dobršnega dela slovenske obale. Prvi krajši izlet je bil v Portorož. Veliko hudih avtomobilov (beri Ferrari in Lamborghini), urejena obala in luksuzni hoteli so nam dali vedeti, da je to mondeno letovišče v Sloveniji.

Portorož	Portorož	Portorož	Portorož

   Ob tem smo v Portorožu tudi uživali ob pogledu na priprave deklet za nek izbor miss; nekateri od nas so se tudi poskusili v poziranju, kar lahko vidite na fotografijah. Portorož je vsekakor najbolj mondeno letovišče vendar po mojem tudi ne najlepše. To lahko trdim po izletu v Piran naslednji dan, ki nas je vse navdušil.
 

Piran	Piran	Piran

    Srednjeveško mestece s cerkvijo iz 14. stoletja in starim mestnim jedrom na hribu ter trg, ki daje vtis kot da smo v Italiji. Enostavno mesto, ki ga je potrebno doživeti. Obrok špagetov za kosilo in večja količina piva, nam je dala moči za naslednje treninge. Vsekakor je Piran mesto, ki ga morate obiskati v kolikor ste na obisku v Sloveniji. Lahko rečem, da sem se čustveno navezal nanj, še posebej zaradi občutkov, ki sem jih doživel, ko sem pri skoku v vodo s kolkom naletel na skalo.Ta nepremišljenost me je stala naslednjega treninga, tako da bom od zdaj dalje vsekakor bolj previden pri skokih v vodo na neraziskanem terenu.

Piran - plaža

        Intenzivnost treningov se je povečevala, tako da smo v premorih spili tudi do liter in pol vode ter se poskušali na vse načine ohladiti. Na treningih se je prav tako delal jo-tori (dori) kot tudi tachi-dori, kar mislim da je bilo našim prijateljem zelo všeč. Kot so mi kasneje zaupali, jim je bila najbolj všeč navidez enostavna vaja v kateri štirje z meči krožijo okoli torija, ki je na sredini. Ob oglašanju s »kiai« ga vsi hkrati napadejo, tori pa se mora umakniti. Kot rečeno navidez enostavna vaja, vendar za vse druge razen tistega v sredini. To je prednost vadbe z udeleženci, ki jih ne poznamo. Vzdušje na treningih je doseglo zavidljiv nivo in vsi smo bili željni znanja, ki ga je Saša želel pokazati. Udeleženci smo bili stari od 9 do 60 let.

trening	trening	trening	trening

   Razen obiska turističnih destinacij v Sloveniji, smo si vzeli čas tudi za obisk Italije, natančneje Trsta. Meje tako rekoč ni, razen spremembe jezika na prometnih oznakah in prehod z dobrih na še boljše avtoceste. V Trstu smo kosili v arabski restavraciji, kjer smo jedli musake, leblebije, šis kabab, baklave in še mnogo drugih jedi, katerih imen si nisem zapomnil, okus pa je ostal v spominu.Prav tako smo obiskali srbsko cerkev v centru Trsta, kakor tudi Piazza Unita d´Italia ter Piazza Venezia. Obiskali smo tudi veliko trgovin v katerih delajo ljudje iz bivše Jugoslavije. To je bil še eden izmed lepih izletov, vendar je bil že čas za vrnitev v Izolo in nadaljevanje treningov.

Trst	Trst	Trst

    Zadnji večer smo sedeli na vrtu pred hotelom, se sproščali z malo alkohola in ob zanimivih zgodbah ter vicih. Takrat smo od Duleta izvedeli, da je Bernie Eckelston nameraval zgraditi »novo stezo F1 okoli Slovenije« kot še kup drugih vicev, ker je bil očitno inspiriran. Z Duletom, sva si ob spremstvu nekaj novih prijateljev, celo dovolila iti na izbor miss v Portorož, ki je bil v nekem klubu na plaži.Na zadnjem treningu s palico, smo delali kato 17, s katero smo se že pred tem srečali. Na moje veliko presenečenje in navdušenje so  jo udeleženci usvojili, celo najmlajša med njimi. To je samo dokaz, da moraš biti odprt za vse kar mojster pokaže. Med tem je mojster Majcen priredil polaganje za njegove učence in nato podelitev diplom. Na zadnjem treningu pred potovanjem nazaj, smo delali aikido vaje raztezanja, ki so prav prišle kot smetana na torto ali višnje na smetano; kakorkoli pol urna masaža je zelo prijala. Naši gostitelji iz Slovenije so nam priredili pravo presenečenje, ko so za vsakega izmed nas pripravili darilo za spomin na naše druženje v Izoli. Nato pa še skupinska fotografija in napočil je čas slovesa.

pred hotela	po trening

        Ampak to še ni bil konec našega popotovanja. Na povratku smo se ustavili še v Ljubljani v nakupovalnem središču z zvenečimi blagovnimi znamkami, kjer so mladi očetje prebili dosti časa, jaz pa sem medtem punci poiskal darilo. Nakupovanje v Ljubljani je bil vsekakor zadetek v polno in ni mi žal, da nisem dobil jakne za 60 EUR ter upam, da se bo Sale toliko zredil, da mi bo svojo prodal za pol ceneJ Kakorkoli že, lepo nam je bilo.

        Kar pa se seminarja kot takega tiče, je bil tale eden boljših na katerih sem prisostvoval in bi se ob tej priložnosti rad še enkrat zahvalil mojstru Majcnu kot tudi Senseiu Obradoviću v upanju, da se bomo v naslednjih letih vračali v Slovenijo v še večjem številu, v pričakovanju novih avantur.

Napisal: Aleksandar Pavlović – Čukiou

Prevedel: Robert Novak